RDEČA VINSKA RUTICA

 

S pogledom med sencámi

S srca moj’ga bol uzami,

V vročini tej Srpána

Moja duša je bolana.

 

Te hočem poljubíti

In boginjo v teb’ odkriti,

Brez tebe žit je beda

Kot pomena brez beseda.

 

Za Kresno Noč, priznaj mi,

Šla si tja, kjer gaj je tajni,

Imela najt’ si srečo

Vinsko rutico rdečo.

 

Si z run se naučila,

Da si sŕce mi wročíla?

Od krasnega si cvetja

Meni vzela mir poletja.

 

U srcu kot svoboda

Tvojemu je čista voda,

Je čista voda z gore

Sinje v soju sladke zore.

LJUBICA

 

Moja draga ljubica,

Iščem, kje bi ti bila;

Ti med vsemi si kraljica,

Najbolj srčna lepotica.

 

Lepši svet mi kažeš ti,

Kakor je v ilúziji;

Rad bi, rad bi našel tebe,

Rad bi te imel za sebe.

 

Koder maže voda tlak

Tebe ni, kjer vozi vlak,

Kjer tesnoba kvasna zgine

V gaj zelenja in sivine.

 

Iščem te, da te uzrem,

Strgal si stopala sem,

Vendar iti dalje hočem,

Tebe ne-dobiti nočem.

 

Je lepota tvoja mi

Čist’ začarala oči,

Vse, kar zadaj se dogaja,

V vek podaljšanega raja.

 

Mraz mi kožo je ožgal,

Čas mi up iz misli spral,

Ni uspelo mi dobiti

Súrjo tvoje sladke biti.

 

Konec íska, grem domov,

Zapuščen od vseh Bogov;

Žalost čakam, um jo vabi,

Ona vsaj naj ne pozabi.

 

Pa kolegi pridejo,

Tebe pripeljali so;

Moji prsti so te zvili,

Moji žnáblji poljubili.

NE BI KRESNICE

 

Ne bi kresnice

Noč razjasnile,

Zvezdic neznatni

Svetel ne sij.

Tvoje bi tople

Temno potrtost

Z misli uzele

Črno oči.

Mi ne pomaga

Močen ne mesec,

Zore pozdravi,

Sonca ne sij.

Kdaj ne izgúbil

Glas od pogleda

Zopet odzvani

V molku se bi?

lO! mY dEAR eNCHANTED fAIRY

 

Lo! my dear enchanted fairy,

You bless this night more than the stars,

You bring forth as I can carry

More than my hands and leased in cars.

 

Come, let’s go above Chotouny,

Beyond the vineyards, by the rail,

Where the phantom pub is looming,

Just by the church of ancient pale.

 

Just by looking into your eyes,

I see the Gods will nourish us,

How the blades of green and oreyes

Will grow between the trees and grass.

 

Have no fear, no doubt, nor any

Of equal signs of our foes,

They are near and they are many,

But ravens bit their strings of bows.

 

Now my lips a sign are printing

Up on your forehead passionat’ly,

So that your will name be minting

Inflated coins of Victory.

KRALJ MATJAŽ IN VLAŠKI KNEZ

 

Donava na jug zavije,

Tam se Vodna Peč nahaja,

V mestu lepem, daleč slavnem,

Tam je kralja dvor Matjaža.

 

Glavo kronano podpira,

Ki krasi jo krona zlata,

Z roko boža sivo brado,

Vleče mu pogled daljava,

Kralj Matjaž, ki nima mira,

Že odkar deželi vlada,

Saj ko stric njegov je Lado

Krutega ubil Celjana,

Se sicer je vsa gospoda

Klanjala kraj Beograda,

Vendar tudi Turki prišli

So ob zid’je tega kraja.

 

Vitezi iz vse Evrope,

Zbrani pod zastavo zmaja

So prišli, da preko Save

Ne pustijo ga sovraga.

 

Stopi tja pred krajev prêstol,

Lepa, srnooka, zala,

Mlada králjeva sestrična;

Se prikloni njena glava,

Tak prijazno se prikloni,

Da pozornost se od kralja

Na lepoto nje usmeri;

Kaj želi, Matjaž jo vpraša.

 

Reče z nežnim, toplim glasom

Kraljeva sestrična zala:

Kralj Matjaž, gospod presvetli,

Tvoja je modrost poznana

Po deželah, ki človeška,

Vseh, jih umnost je spoznala!

 

Tukaj, v tvojem grajskem stolpu,

Kjer počiva ptičja jata

ob pomladi pa jeseni,

Ko nazaj se zopet vrača,

Vem, zaprtega ga kneza

Vlaškega imaš še, Vlada.

 

Moraš, kralj mu odpustiti,

Ker mu sultan je pomagal,

Da je prêstol si povrnil

Od krivičnega si brata.

Glej, pa ptičice vse lepe

Kruti knez na nož nabada,

Meni, kralj Matjaž, pa smili

Vsaka ptičica se zlata …

Spusti, dragi kralj, iz ječe

Kneza vlaškega, da jata,

Lepih ptic bo, meni dragih,

V miru láhko potovala,

S tem polepšala lepoto

Tvojega ob reki grada.

 

Resno kralj Matjaž pogleda,

Ga pokima siva glava,

Brado zopet si poboža,

Reče: Oj, sestrična draga,

Tvoje srce res je zláto,

Bolj kot lica te obraza,

Bolj, kot prstani na roki,

Ali tvojega sij lasa,

Da se smil’jo ti živali,

Ki kraljuje jim narava!

 

Na prostost spustil bom kneza

Vlaškega, a vzrok ni jata

Ptičic zlatih, oj, sestrična

Moja lepa, zala, mlada!

 

Naj nazaj se v Trgovíšče

Vrne in naprej naj vlada

Vlaški in deželo brani

Naj pred vojsko kanov kana!

 

Ti pa, draga mi sestrična,

Skupaj z njim boš potovala,

Tja na Vlaško, zraven njega,

Kjer mu žena boš postala;

Kmalu bo preveč očitno,

Da sta dobro se spoznala.

Z O R A J E

 

INVOKACIJA

”Vihùi hvalíti Dádibogu!” znamo
Tako začeti Bogom peti slavo,
Ko že Triglavu pokloníli glavo
Smo, da najlepše Jim darove damo.
Darove damo tu na žetve slavi,
Ob ognju v veri združeni iskreni,
Obdani v čaru mavrice jeseni,
Kot mavrici, zahodno-hladni davi,
Poklanjam, kíšna za sto let kraljica,
Po tebi, cvet narave ti izborni,
Da prideš, v volji: Divji al’ Osorni,
Sem v kraje, kjer v Voglajo gre Ločica.
Povej mi pesem krajev starih čásov,
O Zorani Izbranem med junake,
Ki videl od Bogov je dane znake,
Ki čul je nizki zven zatrtih glásov,
Ki mu usmeril Kresnik je poglede,
Ki se boril za slavne je Bogove;
Zdaj pridi v glas, Boginja, ki te zôve,
Da mog’ bo svete govorit besede:

Uvod

Med Rifnikom in Žusmom v mračni hosti,
V globinah nje z medvedi in volkovi
Se družijo še ajdovski domovi,
Zidovi sredi njih Gradišča gosti.
Za njim stoji prastara vas Voglaja,
Za njo Ločica teče, potok sivi,
S katere tokom mlini so gonljivi,
V katerih kamnih moka z žit nastaja.
Nad njimi gor pa stolp od grada stari
Nad vso dolino od Ločice dviga
Se Turnov grad, ki dal je tiste dni ga
Postaviti kralj Arnold pred Madžari.
Ob gradu cerkev še stoji edina,
Ki Turn jo postavil je pred časi,
Da kakor v vsej deželi se počasi
V krščansko vero cela vda dolina.
A v temni hosti še ljudje živijo,
Ki Boruta izdajstvo jih ne gane;
Puščave niso svet gozdov prostrane,
V katerem kresi sred’ noči gorijo.
Nazaj je v stepo car nagnal Madžare,
Še sami so sprejeli vero Krista;
Zdaj Turna je doma namera ista,
Da uníči vse ostanke vere stare.
Tam še naprej, po toku gor Ločice,
Naprej od kraja, tam pod gradom, Kladje,
Tam naj še zadnji bi obstajal’ ajdje,
Kjer ob potoku grejo v šir ravnice.
Tam Čret, med gozdom, furmanska postaja
Leži, s kozolci in okol’ domovi.
Tu, v pesmi vam prepevani, Bogovi,
Se zgodba ta o Zoranu dogaja.

I. PRVA NOČ

Med hladnimi se skriva pred sparini
Tam Turn grada svojega zidovi;
Naznanjajo: prihaja noč, volkovi,
Enako kot za jutro petelini.
Pa noč, ki lah’ pomirja vso naravo,
Skrbi na Turna čelo gor pošilja,
Katerih vzroka on ne ve, ne cilja,
Ko ostro gleda v cerkvino postavo.
Pokliče hlapca z grajskega dol stolpa,
Kot pes zvest gospodarju on priteče,
Besede mu naslednje Turn reče:
”Poglej, kaj ajdovska tam dela tolpa,
Kjer furmanska nahaja se postaja!”
Kok’ hitro je prišel, spet hlapec zgine
Visoko na najvišje grajske line
In spet nazaj, pove, kaj se dogaja:
”Povem, če vaša gnada dovolijo,
Da videl spet idole sem zrezljane,
Ljudi še več, še več okoli zbrane,
Pa kresi ob gozdovih spet gorijo.”
V očeh se Turna tista jeza vname,
Ki plemiški jo stan le dovoljuje,
Postaja iz trenutka vedno huje,
Ko Turn za besedo čas si vzame:
”Predolgo kazal’ svoja so peresa,
Toplota v ognju njih bo zdaj končana,
Njih trupla še živečih pa zmetana
Na toplo še žerjav’co bojo kresa.
Naj hlapci zdaj pripravijo mi konje,
V dolino ‘čem, ob sivi potok, iti,
Če upajo si biti mi neskriti,
V prostranstva njihova bom jaz šel ponje.”
Obdan od hlapcev Turnovih, voz krene
Pa trije Turnovi še konjeniki.
Od mesečine cest se vid’jo liki,
Sledi toplote v zrak so zamegljene.
Na vozu Turn v smeri gre doline,
Posluša: mescu za svetlost daruje
Zahvalo zver najstrášnejša, ki tu je,
Tu v hostah, kjer ni po poteh kamnine.
Odprejo čretske se pred njim dolžine,
Kresovi posajeni v smer potoka,
Je moč glasbil in množic slišat’ zvoka,
Vsi nezavedni Turnove bližine.
Najprej zaženejo se konjeniki,
S tevtonskimi začnejo meči klati
Ljudi, ki morali se tam so zbrati;
Že slišijo se muk človeških kriki.
Prišel na ajdovsko je praznovanje
Tam Turn, ki jih sam je prepovedal
In vsakemu napram smrt napovedal,
A zdaj začelo se bo v krvi klanje.
V ta dan, ob kresu praznika večeru,
Ko luna svetla na dolino sije
In vsako senco si v okras razvije,
Prodal krčmar bo v zákon svojo hčero.
Ime je njeno Gita – hči krčmarja;
Prodal krčmar jo je, da on podobo
Deset komolcev v zrak nar’di na grobo,
Ime je njemu Zoran – sin gozdarja.
Po pravu, ki velja zdaj v Gorostanu,
Ne sme it’ ženska v zákon, dok’, nobena,
Po grofu od devištva ni zbujena,
Šele potem sme bit’ v zakonskem stanu.
Pa tudi Turn daje dovoljenje,
Da dva lahko, in kdaj, se poročita,
To v cerkvi tam, ki je za gradom skrita,
Pa tukaj to – je kot kresòv gorenje.
Odtrgajo na Turnove ukaze
Jo od ljudi njegovi hlapci zvesti;
Se s prsti svojimi držeč nevesti,
Da njune ločijo od se obraze.
Na grad svoj Turn Gito gor odpelje
In Zoran, tudi drugi ob kresovih
Se znajdejo v verigah in okovih;
V očeh raz bolečin železja želje.
Tako od Turna Gita odpeljana
Bila je gor na Turnov grad visoki,
V dolini pa, ob jutru, se globoki
Še vidijo lesovja razdejana.

II. VPRAŠANJE LEŠIJU

Nad čretsko dviga megla se dolino,
Napaja s svojo solzno in bolečo
Jo kot nasprotje v mislih bol gorečo
Od žalosti, trpljenja ga vsebino.
Leži tam Zoran, zmučen v mokri travi,
Krvav tak od udarcev hlapcev Turna,
Minila noč je žalostna in burna,
A huje je sedaj v njegovi glavi.
Še preden vovh mu Gito da za ženo,
Odpelje Turn jo na grad visoki;
Se vstane gor, ob žalosti globoki
Za skrb več drugo ne vedoč nobeno.
Zbudi tovariše ob njem ležeče,
Ki skupaj z njim usodo jim deliti
Je, jih povabi v krčmo, da popiti
Zdaj grejo lek od lege si boleče.
Krčmar postreže jih, besed ne reče,
Ko hčerko gnada so na grad peljali,
So hlapci njih Peruna razdejali;
Iz sodov ga pa pir še vedno teče.
Vsi Zoranu besede govorijo,
Da čretski rod ne sme si dopustiti,
Da Turn kaj nar’di njegovi Giti,
Da ognji isto v njih očeh gorijo;
Zvečer, da tu se zberejo spet isti,
Odpravijo se skup’ oboroženi
Na grad, da vrnejo k njegovi ženi
Ga zopet, v upanju, kot včeraj čisti.
In Zoran naj se v temni gozd odpravi,
Pokliče Leš’ja naj po star’ navadi,
Če lahka príšli bojo blizu gradi
In v časi naj katerem se napravi.
Odpravi Zoran v temne čretske hoste
Se, kjer zveri in ne ljudje imajo
Za njim le lastne posle to postajo,
Tja noter med najbolj drevese goste.
Postavi v gozdu se, na glas zadere
Se: ”Lešij, pridi!” ponovi to dvakrat;
Zabliska trikrat se na jasnem takrat,
Pred njim pojavi lik se stare vere.
”Zakaj me kličeš?” duh ga gozdni vpraša.
Če prišel bo na grad od Turna, reče,
Kdaj tja naj vodi jih tovar’šev meče,
Na Lešija odgovor se zanaša.
Pove mu Lešij, da ob prvem mraku
Podajo naj na Turnov grad visoki
Se, da bo videl res obraz široki
Od Turna – in izgine Lešij v zraku.
Se Sonce zlato že z neba poslavlja,
Na kraju vidnem, svetlem prizorišča,
Oblakov, vétrov, jastrebov igrišča,
Čas negoreče se luči nastavlja.
Kjer krčme furmanske je staro mesto,
Je notri Zoran in še štirje bratje,
Ki zmogel vir besede zopet zbrat je,
Zdaj vzamejo do grada k sebi cesto.
Odpravijo do Turnovega grada
‘Zza pasov meči noriški visijo,
Sekiro v desni roki pa vihtijo,
Ki dedno petim – vsakemu pripada.
Od valpetov, kot mravelj, grad visoki
Obdan nad njim’, zagledajo ga sliko;
Ga sliko, upa vzela s src veliko
Jim je, a njih so vzroki bolj globoki.
Zagledajo jih valpeti na cesti
In v glasnem kriku se nad njih podajo,
Pa oni, upanja, ki še imajo,
Umik zapisan nimajo na vesti.
Umre jih tri-četrt ljudi od Turna,
Četrti del pa Zorana premaga;
Pod njih teles’ krvava blatna sraga,
Ko bitka se konča pod gradom burna.
Je Lešij Zoranu tak’ napovedal,
Široki videl bo obraz graščaka;
Njegov pa v blatu, krvi se namaka,
Ko na kolenih zvezan ga je gledal.
Veli jih Turn v ječo dol zapreti.
Pravično kazen vsakemu bo rekel
Že jutri, čas življenja pa zavlekel
Se tolpi bo uporniški, prekleti.

III. BESEDE KRESNIKA

Najnižje v gradu, v sobi neprijazni,
Kjer čaka gost na grad nezaželeni,
Na zemlji vdan usodi več nobeni,
Po Turna misli o pravični kazni.
Tam vklenjenih je pet sinov gozdarja,
Krvavih, ‘zmučenih, brez upa volje,
Karkóli bi bilo, bilo bi bolje,
Kot čakati graščakov’ga mesarja.
Le z muko Zoran dvigne svojo glavo,
A dolgo jo držat moči več nima.
Kaj se za vrati sveti, ga zanima,
Če sploh razum mu še deluje zdravo.
Odprejo vrata se v prostoru bede,
Zasveti skoznje luč u sobi mračni,
Pojavi tam se Kresnik, vseprivlačni,
Ga Zorana predramijo besede:
Odpri oči, poglej me, človek Zoran!
Prišel na grad po poti nisi pravi.
Pa tvoji bratje – v majhni so postavi,
Po volji bil je vsak prit’ sem primoran.
Kar doživel si – to je običajno
V teh časih, ko pozablja ljudstvo vero
Od časov, krajev davnih mest, katero
So znanje Ibrahimci ubíli bajno.
Namenjeno ti je dejanje drugo,
Podobno, kakor to, izid drugačen,
Pa tud’ začetek bo drugač’ označen,
Ne seb’, Bogovom boš nar’dil uslugo.
Ne bojo ti sledil’ le tvoji bratje,
Šli bojo iz obeh strani Ločice,
Kot zbrane so spomlad’ selivske ptice,
V katerih srcih čut Bogov zaznat je.
Odpri oči, ušesa, Zoran mladi,
Ustvaril si Perunovo podobo,
Stesano iz hrastóvja v zrak na grobo,
Posekal ude Turna boš nadvladi.
Ker so kristjani naše verske like
Požgali, vi, ki zadnji ste nam vdani,
Ustvar’li boste tukaj grad požgani,
Po osvojitvi utŕdbe te velike.
Osvobodim vas, čretski vi sinovi,
Iz vaših rok raztrgam vam okove,
Nato pa spremenim vas vse v volkove,
Da boste ušlí, kjer vaši so domovi.
A pomni, Zoran: Sonce dok’ ne vzide,
Ostati v Kladju morate volkovi,
Ko pa se Dájbog bo spustil z vozovi
V nebo, naj trop vas v čretsko zemljo pride.
Tako povejo sveti vam Bogovi:
Če boste v Čretu prej, ko Sonce vzide,
Če kdo kasneje ’s Kladja tja ne pride,
Ostali boste večno vsi volkovi.
Ti vedi, Zoran, da si bil izbrani,
Da to žalitev prav nar’diš krščansko,
Ki v sebi najbolj čisto kri slovansko
Imaš med vsemi čretskimi pogani.
Oči zasvetijo se njemu plave,
Zajame zrak poln upanja, poguma,
Napolnjen s Kresnika besed razuma
In sodbe od Bogov bodoče slave.
Pomen besed teh, božjega ga znaka,
Popravil bo od njega delovanje,
Odprl je oči, končano spanje
Gozdarja je, zbujenega v junaka.
Jim Kresnik z rok pobere dol okove
In vsi popadajo na tla kamnita,
Da Kresnikova vsem je moč odkrita,
Ko spremeni jih iz ljudi v volkove.
Porasli vsi so z dlako zdaj srebrno
In odhitijo ven iz Turna grada
Vsi v temno hosto, k’tera mu pripada,
Da skrije v svojo jih okolje črno.
Tam čakajo na čas, ko noč pojenja,
Ki Sonca svetli vzhod napoveduje,
Da trop volkov do mesta odpotuje,
Kjer Kladje se konča in Čret začenja.
Nebo nad Bukovjem se že svetlika,
Iz gozda ven pa pridejo volkovi.
Ob vzhodu Sonca, kjer so njih domovi
Pojavi vseh se petih zbranih slika.

IV. SEKIRA DAJBOGA

Na njega in na brate z energijo,
V katerem kri po tisočletja molka
Zavre od kralja te dežele, Volka,
Od njega, Sonca, ki to ve, letijo.
Volk, ki je bil premagal brate Skite,
Katerih zdaj vsi Ibrahimci trije
Zasedli so: Novgrad, z njim Rostov, Kijev,
Dežele svete, prej Sred’morcem skrite.
Dajbóg, ki osemdeset ‘kol jezera
So templjev mu postav’li v Hažuráhu,
V božanski jezi, v star’ga znanja strahu,
Ker vso mu zemljo jemlje nova vera,
Zaluča k njim sekiro, sin Peruna.
Njen glas iz spanja prebudi po zraku
Ga brate štiri, zbrane ob junaku;
Jim povedoč, da zdaj na njih računa,
Na staro vas, ob grabnu tam Ločici,
Ki kakor Odra danes naj postane,
Da celi Čret v tem času naj ustane,
Ko zadnji k njemu slišijo se klici.
Sekiro Zoran v roki tam ujame
Od Dájboga ob zori mu poslano;
Vseh pet v od Sonca žarkov gre omamo,
Ki jih po divji noči zdaj zadane.
Omamljeni za Zoranom tja grejo,
Sekiro v rokah Dájboga držečim,
Na polje sredi Čreta, v Sonc’ gorečim,
Da za korake svojih nog ne vejo,
Drobáda, Čékitan, Prežít, Biráta,
Ga bratje v Turna ječi prej globoki,
Ko dvigne ta sekiro, v drugi roki
Pa k ustam rog svoj dvigne, Divodáta.
Ta zvok njegov poznajo vsi vaščani,
Ko sonce proti jugu se že dviga
In ko ob grabnu mlin koles že miga,
Na polju sredi Čreta vsi so zbrani.
Ob Zoranu, na gradu tam, to vejo,
Gostil ga Turn včeraj je ponoči;
Ob njem zdaj potrjeni v božji moči,
Poslušajo, kaj bratov pet povejo.
”Prinêsite, možjé, vso dračje svoje,
Narédite Njim v čast tu žar goreči,
Zakur’te zoro zdaj deželi speči,
Da ta opomni pradavninske boje.
Od njih imate vsi še stare meče,
Oklepe, skupaj s prstanov sešite,
Čelade svoje z brona plošč prekrite;
Oblečeni v njih prid’te sem na vêče!”
Besede Zoranove so zveneče,
Veli pa ženam, ki med njih stojijo,
Da hrano toplo zbranim naj nar’dijo,
Prinesejo jim vode naj goreče
Od bezga, v sodih hranjenih s kovine,
In kvašen pir, od hmelja zagrenjeni,
Ter med, med sitom kože precejeni,
Na čast Dajbóga svetle veličine.
Na vêču Zoran zbranim vsem razlaga,
Kot kresa žar so močne ga besede,
Od Kresnika predane božje vede,
Način, kako naj Turna se premaga.
Podajo se za njim, ki svetlo nosi
Sekiro od Peruna svet’ga sina.
Končana ob Ločici je tišina,
Ko dud in bobnov zvok se v dol raztrosi.
Od Zorana se vodi pot drugáča, -
Ki danes cela spremlja ga dolina,
Iz srca, tak v njem širša veličina,
Čeprav na isti cilj se zopet vrača.
Kolona zdaj v železni in leseni,
Odžejana v pogum se, gre opravi,
Sledeča Zoranu in ga zastavi,
Po hribovem do grada tja grebeni.
Ustavi Zoran se, ko spet zagleda,
Se vsi za njim ustavijo po vrsti,
Od Turna grad, a v njega mislih čvrsti
Je temelj zdaj, ki v upu se ne uséda.
Zapoje zdaj še enkrat Divodáta,
Zapojejo še dude in glasovi
Iz src ljudi, od bobnov še gromôvi,
Zasvet’ se v drugi rok’ sekira zlata.

V. SVETENJE

Srebrne lik je na nebes’ kočije
S kolesi zlat’mi, z bronast’mi vajeti
Peruna štirje jastrebi ujeti;
Na ramah Gámajun in ptič vizije.
V kočiji: vila Ros, Dajbóga mati;
Boginja plavih las, oči zveneča;
Ga spremlja Retija še zram’ vozeča,
V Ravane host’ de volka varovati
Peruna, k’ jastrebe za sabo pêlje;
Prinesle tri zvok spremljan Divodati
So prav tja do ušes Peruna zlatih,
K’ je priš’ pred Turn vojski dat povelje.
Povelje svoje, grom, ki strah mu vname
Ga Velesa, pastirja iz Laráka,
Pred njim štir’, dva za njim, ko jim odplaka
V davnini vso oblast nad zemljo vzame;
Enako v srcu valpetov se Turna
Pojavi čas, takrát, poguma mraka,
Enako v zadnjih dnevih Šurupáka,
Katerih doba manj bila ni burna.
Rez mečev, ko preskočijo ograde,
Ki jih ne ustávijo, kot ne zidovi,
Prej stanovanja hlapcev, zdaj grobovi
Je grad, ko puntarjev ga roj napade.
Še preden valpeti so vsi pobiti
Že ogenj iz doline prinesêni
Povzroči, da so iz lesa zgorjeni
Vsi deli grada vidni in vsi skriti.
Le Turn zadnji hip ušel usodi
Je svoji, je ušel na konju belim
Na zemljo Žusma, še s telesom celim,
Čez tristo let se vrnejo ga ródi.
Do takrat, ko spet Turn obnovijo,
Po toku svetlem grabna ga Ločice
Na rifniške in žusemske pravice
Njegovo zemljo staro razmejijo.
Odprejo zdaj na gradu zmagovalci
Vse shrambe, kašče in pa klet bogato,
Poberejo ves bron, srebro in zláto,
Ga tudi v sili prej še darovalci;
Vsi dnevi tlake, brez noči pravice,
Zdaj vrnjeni z njih, drugih imovino;
S pravico zdaj nad njo kot mrhovino
Se vržejo kot svete čretske ptice.
Od njih najlepše dajo za Bogove,
Ki danes zmago sveto so jim dali,
Po Zoranu v svobodo popeljali,
Na kraj, kjer ogenj gloda še tramove.
Perun vidoč, da Pripegála vlada,
Napne svoj lok, napolni z energijo
Ga in spusti, da puščice letijo
Goreče tja na mesto poleg grada,
Kjer cerkev Turnova stoji edina.
Zatrese zemlja se kot zrak grmeči,
Razpoka in odpre se vir goreči,
Da vidi se do Pod-svetá globina.
Pogrezne v zemljo cerkev se ob gradu,
Simbol uničenja za staro znanje,
Ko je končano sveto bojevanje,
Od Zorana zdrobljena glava gadu.
To vidijo, ko mrak na zemljo pade,
Le svetijo še zublji se leseni,
Prežeti v sreči, zmage vir iskreni,
Na ruševinah raj nar’dijo grada.
Čeprav je Turn jim zbežal od boja,
Za tristo let ga strta je nadvlada,
Zatiranja, krivice čas in glada,
So vrnil’ si svobodo v žitja svoja.
Bogov je volja tak bila storjena,
Ki z bojem so ljudje izbojevali
Jo, ki so Njih se in ne sebe bali,
Katerih volja v njih je potrjena.
Med njimi on stoji na grajskem zidi
Tam Zoran in pogleda dol v dolino,
Sekiro dvigne Dájboga v višino,
Da sij se njen po vsej Voglaji vidi,
Ko vzame majhen del od časa mrakov
In da svetlobo, upanje v vse čase,
Ki veže naj spomin na njega nase
In na pogumni čretski rod junakov.

Zaključek

To pesem je od Zorana zapeta,
Od časov davnih in še nepoznanih,
O njih dejanjih Njim, Bogovom, vdanih,
Ki volja jim ostala Njih je sveta,
Tam v času, starega propada znanja,
V oblasti neprijazni njim in veri,
A v domovini njihovi, v kateri
Še volja še ohranja bojevanja.
Da vsem naslednjim znanje se ohrani,
Da lahk’ ljudje postanejo živali,
Ko so Bogovi jim na znanje dali,
Da z mečem čast se domovine brani;
Na štiri stene in na strop od kléti
So krčme furmanske bili vsi deli
Te pesmi v starih črtah, da bi peli
V spominu jih, tam izklesáni z dleti.
Na zemlji kmalu so minil’ sledovi,
A na nebesih so ostali večno,
Od zgodbe Zoranove misel srečno,
Ki táko so nar’dili jo Bogovi,
Katerim v čast so pisane besede
Te časov davnih in še nepoznanih,
Da misel se na čase te ohrani,
Ki razjasníjo zdajšnje naj poglede.
Besede te so spomenik junakom,
Ter zemljevid, ki vodi naj stopali,
Ki nam pove, kako so to postali,
Ter ogenj kje za boj leži prot’ mrakom.
Besede te, Bogovom posvečene,
Naj svet’jo se kot Dájboga sekira,
Od nje zažgana vsaka bo ovira
In vse noči in megle razsvetljene.
Besede te Bogovom darovane
So, ko pobrani vsi so peti spevi,
Od njih naj večno trajajo odmevi,
Naj širijo se v vse strani prostrane,
Po njih naj voda bolj močnó kolesa
Od mlinov goni, poljski naj sadovi
Obilnejši še bojo in gozdovi
Močnejša bojo, zdrava bolj drevesa,
Naj lepša bo živina in v nebesi
Naj ptice slajše pojejo leteče,
Naj med ljudmi bo več dobrote, sreče
Naj polni upa so, veselja plesi,
Vse iz narave dane čarovnije,
Ko v mislih Zoran tam stoji na zidi,
Ki s Turna grada se od daleč vidi,
Sekira Dájboga mu v roki sije.

Jesenski veter

Jesenski veter, kam, le kam odhajaš?
Na otok, ki se dviga nad valove,
Med s tropskim dežjem močene gozdove?
Na otok topel ne, ker se ohlajaš,

Presuh, jesenski veter, si za trópe.
Ne greš v gozd tropski in ne na otoke;
Drugam ti pot kažó Stribóga róke,
Na hladni sever jutrove Evrope.

Greš v Novgorod, ob Ílmensko jezêro,
Kjer zadnji še po znanem svetu znani
Borijo modrooki se Slovani
Za slavnih jih Bogov, očetov vero.

Stojijo slavnih tam Bogov idoli,
Od Dájboga, Zimárgla in od Stríbe,
Okoli drugi še krasijo hribe,
Perunov pa najlepši je okoli.

Je Dóbrinja, ki ROD mu več ni sveti,
So spremenili zdrav mu um v peklenski
Lastí je tuje željni sli helénski,
Hotél zid Novgoroda ga podreti.

Možje so mestni tam imeli véče,
Prisegli so, da Dóbrinje spustili
Ne bodo v mesto, ki so ga zgradili,
Da njih, katerim v čast gorijo sveče,

Ne bodo mu v uničenje pustili.
Jih Dóbrinja podkupiti poskusi,
Zaman so, ker se niso dali Rusi,
Pred zidom kupi od srebra svetíli.

Medtem ko drugi véče so imeli,
Na robu tam se Novgoroda grada
Sta srečala ljubimca ena mlada.
Večer je bil, več ptiči niso peli,

Nad njima luna bežna je sijala,
Na hitro morala se posloviti
Sta, moral on na véče mestno iti,
Na mestu istem ona bo čakála.

Na véču svečenik takole pravi,
Mu Solovej ime bilo je dano,
Da Dóbrinja prišèl bo zjutraj rano,
Da dobro zid se naj na to pripravi,

Če kdo odpreti hoče mestna vrata,
Kdor vidi ga, takoj ga naj ubije,
Nobenega usmiljenje ne krije,
Pa naj že gre za sestro ali brata.

In vojvoda se Ugonaj na vranca
Takoj povzpne, po mestu naokoli
Veli: ”Sramoto vidijo idoli
Naj ne, da v zemlji večnega se spanca

Sinovi Slave moramo manj bati.
Pred dolgo časa naši so očaki,
Zdaj v pesmih nam opevani junaki,
Hoteli prej na vekomaj zaspati,

Kot da sramota pade na Bogove;
Več vreden nisi, če častiš, od praha,
Ga tujega bogá, ki je od straha.
Na boj pozivam Slave vas sinove!”

Zvečer se on sprehajal je po cesti,
Pa tam je ni, kjer sta se domeníla,
Na zmenek je gotovo pozabíla,
Pogleda tja po glavni mestni cesti,

Zašla je luna skoraj že za hribi;
Zagleda senco čudno, kjer so vrata;
Je skoraj za bregovi luna zlata;
So sence vidni mu edino gibi.

Pa prime meč, nad senco se požene,
Z zamahom sredi trupa jo zabode,
Ulije curek se rdeče vode
In kretnje ni od trupa več nobene.

Kdo je hotél odpreti mestna vrata?
Obraz ne vidi, k luni ga obrne,
Ne vidi ga noči zaradi črne,
Pa vidi zdaj od las ga tja do vrata.

Obraz zagleda, more ne verjeti,
Ubil ljubezen svojo je pred vrati,
Je govoril tako ji luni zlati:
”Zakaj, zakaj je morala umreti?!

Bi videl jaz, če bi jo osvetlila,
Da ona se pred vrati tu sprehaja,
Da človek ni, ki narod svoj izdaja,
Življenje zdaj po krivem je zgubila!”

Pa luna žarke nižje dol po vrati
Spusti, okoli vrata on zagleda,
Da krive tožbe luni se zaveda,
Zagleda križ okoli vrata zlati.

Idolov ni do drugega večera,
V narasli reki plavajo njih deli,
Oskrunjeni, razbiti, izgoreli,
Več v Novgorodu ni slovanska vera.

Med njimi tudi njega truplo plava,
Ga reke mrzli nosijo valovi;
Mu vzela je, to vèjo le Bogovi,
Življenje roka žalostno čigava.

Graščakova vilinka

 

S silo vseobsegajočo
Spet si svoje strune zlate
Jih napel, posul si s točo
Nam pragózda mračne kraje.

Tvoje trme teža nosi
Tu sem temne te oblake,
Drevja in kamenja kosi
Mečejo se v izdajalce.

Kdo po gozdu v groma času
Gre preganjan, gnil od vlage?
Je tlačan na slabem glasu
Ali lovec sredi jage?

Če tlačan, ni črn oblečen,
Čas prečuden, če je jager.
Grof iz Turna neposrečen
Čas je šel na potovanje.

Kaj te v kraje, kraje mračne,
Ko Perkun vsem kaže strašne
Jeze svoje sile zračne,
Grof iz Turna, grof Voglajne,

Vleče v vlažnem vetra zraku?
Veter vodo vleče vate,
Mraz te žre že ob somraku
In ogroža tvoje zdravje.

Tam te v temni tajni hosti,
Tam votómka tvoje častne
Željna je je prisotnósti,
Části tvoje znake zlate.

”Pa si prišel pome v hoste,
Plemič, po vremenu takem?”
So besede njene goste,
Turnu glas razum prevzame.

Nese k njej ga negotovost,
Nima nádzor nad premamljen
Trup, nad mislimi kakovost;
Gre do nje in jo objame.

Lune luč oblak prekrije,
Le še les svetlika mal’ se,
Vetra glas med drevjem brije,
Njiju pa posrka vase.

”Skrivna sreča spremenljiva
S tabo v spanju se pokaže,
A je, vedi, grof, minljiva
In celo usodna zate.

Prágozd pil preveč je svojih,
Prêveč polj kri prebivalcev
In po, Turn, po rokah tvojih
Ni več vame verovalcev.

Smrti sem poslala vate
S sê, ko si naslonjen name
Bil; dragulji, plošče zlate
Bojo črvom za okrase.”

Furman

 

Pesem lepo pojo ti gozdovi.
Pesem z vetrom prinesel je maj.
Hladni zdavnaj več niso domovi.
Iz podzemlja ti prišla si zdaj.

Ow, prelepi večeri so kresa!
Med drevesi je sonce zašlo,
Svete teme prekrije zavesa,
Ogenj sveti v očeh kot zlato.

Lune lepše ni kot spomladi.
Lepši žar le še sonca gori.
Če ne more, d’ se njemu privadi,
Volkodlak se – umreti želi.

Luna sije, da temo prekrije.
Daleč vodi te furmanska pot,
Le pogum v srcu to ti razkrije,
Hoditi upaš ponoči si tod.

Le počakaj, pri krčmi ostani,
Dokler kres polne lune gori.
Kadar zadnji v pepel so zažgani,
Moli le, da se hitro zdani.

Če ostalo dovolj ni denarja,
Da pri krčmi lahko bi ostal,
Da ne srečaš noči gospodarja,
Tam je kres, kjer lahko boš prespal.

Kres gori blizu gozda na polju,
A človeka nobenega ni.
Vonja ni po jedilih, po olju,
Vendar plamen močnó še gori.

Tu zaspi, saj te sonce zbudilo
Bo, ko kresa še ogenj le tli.
Nič ne bo se ti tukaj zgodilo,
Svarožič naj za to poskrbi.

Luna bežna je šla za oblake.
Črno temo začuti v oči.
Kres ne vidi, ne teme oblakov,
Sred’ noči sredi polja leži.

Od Šentjanža polnočni zvonovi
Zadonijo čez polja in plan,
Tresejo se drevesa, gozdovi,
Daleč, daleč, daleč je dan.

Pa poprosi zdaj hitro krčmarja,
Naj na kredo te tam prenoči.
Dosti v Prevorju najdeš denarja,
Če se dobro nocoj ti godi.

Če se zdaj ne ti ljubi ustati,
Sonca videl ne boš pred očmi.
Bolje v krčmi bilo bi zaspati,
Kot se sredi tam polja leži.

Od Šentjanža ob sedmih zvonovi
Zadonijo čez polja in plan,
Tresejo se drevesa, gozdovi,
Naznanílo je sonce že dan.

Ognja žar tu noč prejšnjo še sveti,
Zdaj pa sveti se furmanska kri.
Ga Morana hotela je vzeti,
Da pri njej on to noč prenoči.

Raubschuetz

 

Der Winter hat den Schnee gebracht

Nach Oglan und nach Turrn,

Wie weiss der Schnee, so schwarz die Nacht,

Verwischen beide Spur’n.

 

Die Bäume unterscheiden sich

Nicht von der Position,

Die einen haben Kleider nicht,

Die and’ren mehr davon.

 

Ein kleines Bisschen Grün im Wald

Ist nicht mit Schnee bedeckt,

Gesehen hat ’s die Hinde bald,

Das Grün ihr sicher schmeckt.

 

Die Stille in der Winternacht,

Im Wald am Oglanfluss,

Beendet mit des Lautes Macht

Ein gut gezielter Schuss.

 

Die Hinde traurig schaut um sich,

Vergeht ihr schnell die Kraft;

Ihr Blut, als sie zusammenbricht,

Den Schnee zum schmeltzen schafft.

 

Verwirbelt dort der kalte Wind

Das Hindenblut mit Schnee,

Erscheint, wo die verwirbelt sind,

Des Waldes schönne Fee.

 

”Was,” sagt die Fee, ”im Wald du tust,

Du Jäger ohne Herz?

O, jetzt von mir erfahren must

Du, was bedeutet Schmerz!”

 

”O, Göttin, doch verschohne mich,

Vom deines Zornes Blitz,”

Sagt er: ”Denn bin kein Jäger ich,

Ein armer nur Raubschütz!

 

Mann hat Gesätze so gemacht,

Den Reichen get es gut,

Die Armen leiden Tag und Nacht,

Bis finden sie den Mut!”

 

Und kommt die Fee zu ihn ganz nahr,

Dem zittert Zahn und Haut,

Sie streichelt sanft sein schwarzes Haar,

Und sagt mit sanftem Laut:

 

”Der Mänschen bringt Gesätz nur Leid,

Die Götter nicht versteh’n;

Doch meine Seele ist befreit,

Das kannst du deutlich seh’n.

 

Den Ewigweg, den zeig’ ich dir

Volkommen und genau,

Geb’ mir die Hand und komm mit mir,

Jetzt bin ich deine Frau!”